ali

Med množico slovenskih rockovskih skupin različnih podžanrov in usmeritev zlepa ne najdeš izvirnosti in kakovosti. Glede na zvok skoraj istovetnih skupin pa v tej poplavi močno izstopajo dolenjski D'Kovači, ki za razliko ne preigravajo znanih skladb tujih izvajalcev, ampak posegajo po bogatem izročilu iz zakladnice slovenske ljudske pesmi. Z izjemnim občutkom za spajanje folklore in sodobnega rockovskega zvoka ustvarjajo dobro dinamično glasbo, ki je namenjena vsem generacijam. Mešanica humorja, ljudskih napevov in solidnega rocka briše starostne razlike med poslušalci, določa D'Kovačem izrazni okvir in vnaša v slovenski prostor pravi folk/etno rock.
Skupino so ustanovili novembra 1993. Tomaž Zorko - Zore, umetnik na svobodi in pedagog, ki ponovno doživlja glasbeno pomlad, je na pobudo takratnega ravnatelja glasbene šole v Novem mestu Zdravka Hribarja sestavil skupino, ki bo poskusila mladini približati slovenske ljudske pesmi v rockovski preobleki. Skupino je opazila in ji omogočila izdajo njenega prvenca založniška hiša PANIKA iz Kranja. To je tudi prva zgoščenka na novomeški rock-pop sceni.

1. zgoščenka MI SMO KOVAČI, posneta maja 1994

1. Adijo, pa zdrava ostani (ljudska)
2. Mi smo kovači (ljudska)
3. Tam dol' na ravnem polju (ljudska)
4. Venček slovenskih ljudskih (ljudska)
5. Ko so fantje proti vasi šli (ljudska)
6. Martin Kjeber (ljudska)
7. Kosec koso brusi (ljudska)
8. V in iz (B. Simič)
9. Kadila si mi (T. Zorko)

Novomeški producent zvoka Tomaž Maras, je skupini oblikoval zvok in dodal nekaj fines. Na snemanje so povabili tudi violinista Marjana Doviča, harmonikarja Petra Finka in Tokca, izvrstnega pevca iz skupine Mercedes band. Tako so se D'Kovači pojavili v slovenskem prostoru s kakovostnimi rock priredbami ljudskih pesmi in z dvema svojima, ter tako odprli novo poglavje rock'n'rolla in postavili temelje oživljanju folklore v sodobnem času. D'Kovači igrajo izvirno ljudsko pesem, ki je v ritmiki in sestavi več kot primerna za rock predelavo. V baladi Adijo, pa zdrava ostani se skupina predstavi s pravim rockerskim solom, v poskočni Tam dol' na ravnem polju z udarnim rock refrenom, ki je zaščitni znak skupine, v lastni Hej, kadila si mi pa se ponorčuje z banalnimi slovenskim izvajalci, ki vnašajo v pesmi seks brez duhovitosti. S prvim videospotom Mi smo kovači, izborom koncertnih posnetkov s prvih nastopov, skuša skupina predstaviti svoje delo tudi na slovenskih televizijah. Vendar se prvič resno predstavi spomladi leta 96 v oddaji ROKA ROCKA, s svojim drugim videospotom "Adijo, pa zdrava ostani". Producent videospota Jurij Moškon je začutil utrip skupine in na izviren način upodobil staro dolenjsko pesem ter poudaril folk/etno usmeritev skupine. Skupina uspešno nastopi na odru z najbolj znanimi katalonskimi bendi že avgusta 94 v kulturni izmenjavi s partnerskim španskim mestom Vilafranca del Penedes. Nastopi po vsej Sloveniji - kot gost Lačnega Franza, Parnega valjka in mnogih drugih, na veslaški regati med ljubljansko in mariborsko univerzo na Lentu, na kulturnih prireditvah, na zasebnih žurih in rock feštah vodijo skupino k vse večji priljubljenosti med slovensko rockersko mladino.

2. zgoščenka POBELELO POLE, posneta novembra 1995

1. Mi, Slovenci, vinca ne prodamo (ljudska)
2. Kol'kor kapljic tol'ko let (ljudska)
3. Balada o pivskem bratcu (J. Menart, T. Zorko)
4. Če študent na rajžo gre (ljudska)
5. S'nočkaj sem na vasi bil (ljudska)
6. Mornar Popaj (Z. Bošnjak)
7. Le vkup, le vkup uboga gmajna (ljudska)
8. Na trgu (D. Kette) Tomaž Zorko: kitara
9. Ko prva dežna kaplja (T. Zorko)
10. Pri farni cerkvici (ljudska)
11. V temni špajzi (T. Zorko)
12. Pobelelo pole (ljudska)

V slogu etno rocka so se odločili posneti tudi svoj drugi album, s čimer se je založnik takoj strinjal. Tako so novembra 95 v studiu PANIKA posneli v štirih dneh novo zgoščenko "Pobelelo pole", v živo, s hkratnim igranjem večih članov. Tako so dosegli neposrednost in kompaktnost zvoka ter zmožnost skupine. Naslovna skladba, sedemminutni instrumental, je glasbena pot skupine, ki so jo prehodili od začetka. Je izraz zrelosti skupine, ki si prizadeva ohraniti prvino lastnega izražanja in prirejene narodne skladbe postopno zamenjati z lastnimi. Vsekakor pa skupina stoji za svojimi nastopi v živo, ko so poslušalcem pripravljeni ponuditi čvrstost zasedbe, ki se odraža v skladbah kot so "Le vkup, le vkup uboga gmajna" in "Popaj mornar", odigrane s pravo rokersko močjo.
V letu 1996 se je lastna rock balada skupine "Ko prva dežna kaplja" pet tednov držala na drugem mestu lestvice STOP POPS 20. Konec leta se je ta pesem uvrstila med 15 najbolj poslušanih v Sloveniji leta 1996. Lestvica je bila objavljena v reviji STOP. Kako so D'Kovači prisotni v slovenskem prostoru, pričajo nastopi na več kot petdesetih koncertih,saj so se predstavili tako gledalcem kot poslušalcem po vsej Sloveniji. Nedvomno je videospot Jurija Moškona "Pobelelo pole", v katerem obujajo belokranjsko folkloro s starimi posnetki Božidarja Jakca, prinesel v slovenski medijski prostor nov, neizumetničen in pristen pristop k izdelavi videospotov. Enodnevni potep po Beli Krajini, po krajih, kjer je snemal Jakac pred šestdesetimi leti, je še en poskus skupine približati folkloro in našo zgodovino mladim. Čeprav je pesem instrumentalna, je bil spot dobro sprejet, še posebej med glasbenimi uredniki, saj je bil večkrat predvajan na vseh slovenskih televizijah.

3. zgoščenka SMEJTE SE, posneta maja 1998

1. Pena (T. Zorko - V. Filač)
2. Smejte se (P. Moškon - T. Zorko - R. Plut)
3. Celuloidni pajac (T. Zorko - J. Menart)
4. Morje (T. Zorko) Primož Moškon: kitara
5. Štiri milijone (T. Zorko)
6. Premirje (T. Zorko - M. Kotnik)
7. Orel (T. Zorko - E. Jurečič - D. Prosinečki)
8. Zimska basen (E. Jurečič - R. Plut - P. Moškon - J. Kralj)
9. Črv (T. Zorko - F. Mravinec)
10. Konjičkov rap (T. Zorko - P. Moškon - J. Lamovšek)
11. Nežnost v mraku (T. Zorko - J. Menart)
12. Slovo brez konca ( T. Zorko)

Po dveh zgoščenkah: "Mi smo kovači" in "Pobelelo pole", v katerih je skupina oživela tradicionalne ljudske pesmi, jim vtisnila svoj pečat, in posnela tri video spote: "Mi smo kovači", "Adijo, pa zdrava ostani" in "Pobelelo pole", je po mnenju kritikov nastopil čas, ko naj bi skupina posnela zgoščenko s svojo, avtorsko glasbo. V času idejnega nastajanja novega projekta, je skupina uspešno nastopala po Sloveniji, se predstavila v Bihaču, kjer je doživela fantastičen sprejem publike, in imela odličen nastop na Rock Otočcu 97, najpomembnejšem festivalu leta v Sloveniji. Iz posnetkov z nastopa je nastal tudi četrti videospot "Premirje", s katerim je skupina prvič predstavila svojo avtorsko skladbo na videu.
Zamisel za spremembo imena v Ž'Kovači je nastala iz več razlogov, ki so bistveno spremenili koncept skupine. V skupino so prišli trije novi člani: Roman Plut, Janez Lamovšek in Sebastjan Srovin, ki so skupaj z ostalimi začutili željo po novem, glede na prejšnja dva, neodvisnem projektu. Po skrbnem premisleku so se odpravili v Koper v studio Hendrix, kjer je izvrsten producent Drago Hrvatin takoj začutil bend kot celoto in njegovo drugačnost od drugih projektov, ki jih dela. Zgoščenka je nastajala postopoma, v več etapah, in dobila končno podobo jeseni leta 1997. Že spomladi so posneli tri skladbe, na podlagi katerih jih je pod svoje okrilje vzela založniška hiša DALLAS RECORDS. Za naslov zgoščenke so izbrali skladbo "Smejte se", saj bo ovitek v miselni zvezi z naslovom, ki bo tako dobil globlji pomen. Skupina je že četrto leto na glasbeni sceni in želi delati še naprej, saj jim zamisli nikakor ne zmanjkuje. Pripravljeni so na nastope in se veselijo vseh koncertov, ne glede na velikost prizorišč, kjer se lahko predstavijo. Nove pesmi so zasnovane kot samostojne enote, zato jih je težko ovrednotiti. Vsaka nosi svoje sporočilo in je trendovsko različna. Tako lahko slišimo klasično rock balado "Slovo brez konca", pesem "Žeja", ki se naslanjaja na etno ritem s trinajst-osminskim taktom v osnovi, ali pa latino-pop "Smejte se" in uglasbeno Menartovo pesem "Celuloidni pajac". V "Štirih milijonih" se odslikujejo politične razmere v Sloveniji. Njene državljane in majhnost naše dežele simbolizira kokoš, ki znese premalo jajc, da bi si lahko kupili novo srajco. V pesmi "Zimska basen" je glasba izključno podlaga besedilu, ki nakazuje razpoloženje posameznika, ko se v silnem boju za obstanek nenehno zaveda, da je sam in da potrebuje toplino doma ter družine. Ta je na vasi še prisotna, v mestni sredini pa izgublja pomen. Logično nadaljevanje je pesem "Premirje", ki v hitrem ritmu in občasni brutalnosti zvokov opozarja na stanje družbe in posameznika, kar se odraža v želji po svobodi, ťrad poletel bi daleč pročŤ, in se nadaljuje v pesmi "Orel" izven običajnih rockovskih meril. Pesem je nastala že davnega leta 1977 in ji v novi obliki daje pečat mladi pevec Janez Lamovšek, čigar tresoči glas v začetku se čedalje bolj jasni in poudarja namen pesmi, ki se proti koncu ne izpoje v klasičen zaključek, ampak nakazuje možnost potovanja v večnost. V "Konjičkovem rapu" nadaljuje pevec s sporočilom mladega fanta, ki v mestu ne najde poti iz zagate, dokler je, karikirano povedano, ne odkrije v vaškem okolju pod Gorjanci, v divjem izletu z domačinko. Tradicija kraja se prepleta z mistiko in bajkami o Gorjancih, kar mu daje moč in erotično vpliva nanj v divjem končnem diru. V pesmi "Morje" je sporočilo popolnoma jasno, saj izraža tako z besedilom kot tudi glasbeno močan vtis, ki ga morje pusti v človeku. Poudarjena sta toplina in ljubezen, ki sta ob morju vedno prisotna, saj konec koncev vse življenje izhaja iz njega. Ni naključje, da je zraven pesem "Nežnost v mraku", kjer pesnik Janez Menart primerja ljubezen s kipečim morjem. Podobno kot v pesmi "Žeja", kjer je morje odraz kipečega piva, žeje in želje po odkrivanju neznanega. V baladi "Slovo brez konca" se besedilo dotika ljubljene osebe in ji pove, da se vsakdo vrača v varen pristan k nekomu, ki ga ima rad in ga spoštuje, vendar od njega ne sme pričakovati, da ga bo čakal večno. Še zlasti, če mu čakanje jemlje preveč energije, da bi se končno zavedel, kako lahko ljubiš vse življenje, ne glede na to, kje in s kom si. V pesmi "Smejte se" naletimo na sporočilo vsem ljudem, ki jim v današnjem času res ne preostane ničesar drugega kot smeh in dostojanstvo.V "Celuloidnem pajacu" pa je junak spet posameznik, ki ga nič ne more izničiti, brez njega ni celote, sicer bi po mnenju pesnika vse odšlo k hudiču. Ostane nam še "Črv", kjer posameznik nekaj časa nemočno opazuje življenje skozi okno svoje sobe, ki mu nudi varno zatočišče, vendar ga spodbuja, naj nenehno akcijo izrazi skozi misli in glasbo, saj je ta ves čas prisotna tudi v pesmi sami. Skozi vse pesmi se močno čuti rock'n'roll kot stil in način življenja, ki s svojo prisotnostjo v družbi (pri nas še vedno v subkulturi in ne kulturi) daje pečat zgoščenki SMEJTE SE.

Ljudje se premalo zavedajo lastne identitete ter jo mnogokrat spreminjajo v zavist in s tem še bolj pripomorejo tistim, ki vladajo, da vzdržujejo navidezni red. V resnici pa izkoriščajo kaos, v katerem so se naučili tako dobro plavati, da lahko posamezniku in družbi mažejo oči, češ, kako skrbijo za njun razvoj, in da poznajo problematiko, ki pa se potem vedno sesuje v nepoznavanju njene osnovne prvobitnosti. Družba kot celota ni nič brez posameznikov. Šele ti ji dajejo pravo vrednost kot pisatelji, pesniki, glasbeniki in slikarji, s katerimi se poistovetimo in jih tudi posnemamo. Slep je kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže, on živi, umrje brez denarja, je napisal naš pesnik dr. France Prešeren, zavedajoč se svoje večnosti ter minljivosti politikov in sprotne družbene ureditve.

Ž'KOVAČI so:

TOMAŽ ZORKO - Zore: kitara, vokal; že pri štirinajstih je prijel za kitaro in neutrudno igral v skoraj vseh novomeških bendih. Je najzaslužneši, da se ta zgodba sploh piše, in je hkrati tudi glavni avtor glasbe ter besedil. Ukvarja se še s slikarstvom in priznati je treba, da precej uspešno.

PRIMOŽ MOŠKON - Vrač: kitara, slide kitara; poleg Zoreta edini v skupini že od vsega začetka. Zanj bi rekli, da je najbolj flegmatičen človek v skupini in prava dobričina. Njegovo druženje je vseskozi povezano s kitaro, saj jo v zasebni glasbeni delavnici tudi poučuje.

JANEZ KLOBUČAR: bobni; glavni humorist v bendu in največji mojster za razna opravila. Prijeten fant, ki obvlada svoj posel. Pred Kovači je dajal ritem dvema novomeškima bendoma: Županovi torti in God damned blues bandu.

ROMAN PLUT: kitara, harmonika, vokal; v bend je prišel na tretji zgoščenki. Zvok dopolnjuje z akustično kitaro in mladostnim vokalom, zna pa prijeti tudi za harmoniko.

JANEZ LAMOVŠEK - Đono: glavni vokal; v bend je prišel poleti 97, se dobro vklopil in nadaljeval usojeno mu pot, saj je pred Kovači pel v novomeški skupini The Madžars. Sam pravi, da ga tako glasba, kot z njo vpete besede mučijo skozi vse to obdobje življenja, kot da bi bilo le podaljšek njegovega prejšnjega pojavljanja v svetu. Upa, da ne bo ostal le večni študent filozofije.

SEBASTJAN SROVIN - Seba: tolkala; po stažu četrti, po letih pa kar drugi najstarejši v bendu. V bend je prinesel svežino, saj mu stara novomeška rockerska šola in razumevanje moderne glasbe omogoča razvijanje norih ritmov.

ANDREJ ZUPANČIČ - Mali: bas; bendu se je priključil zadnji. Je mlad in nadebuden basist. Prej je igral v bendu Keudrmahn.

Skupina sprejema pohvale, kritike, želje in podporo na naslov: Primož Moškon Cankarjeva 37 SI-8000 NOVO MESTO SLOVENIJA Besedilo je povzetek ocen skupine v različnih glasilih. Oblikoval je: Jurij Moškon Lektoriral je: Marjan Moškon, Novo mesto, 28. februarja 1999

člani skupine na prvi zgoščenki:
Tomaž Zorko: kitara, brač, vokal
Primož Moškon: kitara, slide kitara
Emil Jurečič: bas kitara
Zdenko Bošnjak: glavni vokal
Rok Jožef: saksofon
Nikolaj Galeša: akustična kitara, vokal
Milan Merlin: bobni, tamburin
Janez Klobučar: bobni

člani skupine na drugi zgoščenki:
Primož Moškon: kitara, slide
Emil Jurečič: bas kitara
Janez Klobučar: bobni
Rok Jožef: saksofon
Zdenko Bošnjak: vokal
Nikolaj Galeša: kitara, tamburin

člani skupine na tretji zgoščenki:
Janez Lamovšek: vokal
Tomaž Zorko: kitara, vokal
Andrej Zupančič: bas
Roman Plut: kitara, harmonika, vokal
Sebastjan Srovin: tolkala
Janez Klobučar: bobni

Na koncu za prijatelje Ž'Kovačev ekskluzivno na teh straneh njihova nekončana četrta zgoščenka s tremi demo posnetki. Posebnos te neizdane zgoščenke pa je pesem Rožna Polja v filmu Varuh Meje.

link na markotovo stran

skladbe:
1. Prijatelj
2. Rožna polja
3. Tvoj

... potem pa...

Po Šentjerneju se začne, moj trim moj suhi trim... slišimo iz zvočnikov, ko poženemo zgoščenko. Sicer pa se vse začne že prej. Namreč fantje iz D'Kovačev oziroma Ž'Kovačev so se odločili igrati še bolj pristno, etno Dolenjsko glasbo. Nadeli so si novo ime, saj je vsebina nove zgoščenke popolnoma drugačna kot pri Kovačih. Uglasbili so izvirne avtorske pesmi Šentjernejskega posebneža in pesnika Gustija Cvelbarja. V ta namen uporabljajo pristne inštrumente, kot so zvončki, citre, harmonika flaše in ribežen, v bodoče pa bodo uporabili še več pristnih inštrumentov. Naslovnico zgoščenke je narisal Zore, kjer je upodobil Gustija v njegovem najljubšem položaju, končno obliko pa dodelal Samo Kralj. Snemali so v studiu Spoonland s tonskim mojstrom Primožem Cigojem, pri snemanju pa so sodelovali (poleg stalne zasedbe) še gostje: Janez Klobučar na bobnih, Tomica Jovanovič - Tokac na orglicah, Marko Kralj na flašah, Sandra Tomovič na vokalu, Matjaž Lapajne na bobnih, Marjan Dovič na violini in Sebastjan Srovin na tolkalih.

GUSTI CVELBAR in VSEPOUSODI

Gusti Cvelbar misli z glavo

člani skupine:
Tomaž Zorko - Zore: kitara, vokal
Primož Moškon - Vrač: kitara
Roman Plut - Romč: kitara, harmonika, citre
Janez Lamovšek - Jono: vokal
Andrej Zupančič: bas, kontrabas
Janez Badovinac - Jine: bobni